krozisce1.jpg

Rudnik

Rudnik na Stranicah odprejo 1858 leta. Rudnik je bil pred prvo svetovno vojno v sestavi Premogovnikov južne železnice s sedežem na Dunaju. Ta družba je izkoriščala rudnike v Osredku, Radani vasi in Stranicah, imela pa je tudi rudarske pravice na celotni slovenski Štajerski deželi. Ob začetku prve svetovne vojne je družba rudnik opustila zaradi odhoda rudarjev v vojsko. 

Odkupil ga je podjetnik Lovro Hasenbihel pod pogojem, da lahko ceno odplača s premogom. Leta 1934 je po očetovi smrti prevzel rudnik sin Viljem in ga vodil do leta 1944, ko je bil rudnik opuščen, rudarji pa premeščeni v Velenje, Trbovlje in Zagorje. Po osvoboditvi je lastnik podaril rudnik državi, vendar ga zaradi prevelikih stroškov, ki bi bili potrebni za obnovo in pomanjkanja rudarjev niso več odprli.

V rudniku so kopali visokokaloričen metamorfozirani rjavi premog (6.000 – 7.000 kal.), ki so ga imenovali » štajnkol« (nem. Steinkohl) in je bil še posebno primeren za kovaško obrt. Zaradi tega je bil nad rudnikom napis »Kovački ugljen«. Proizvodnja je ves čas obratovanja znašala cca deset ton dnevno (brez jalovine).

          

Pred prvo svetovno vojno in še posebno med obema vojnama je imel pomembno gospodarsko vlogo v tem kraju. Rudnik je zaposloval približno 60 ljudi, v času konjukture pa tudi 80. V njem so se zaposlovali največ mali kmetje iz bližnje okolice, pa tudi tisti premožnejši kmečki sinovi, ki so ob prevzemu domačega posestva morali izplačati ostale dediče.

Premog so vozili kmečki prevozniki s konji na železniško postajo v Slovenske Konjice. Precej so ga pošiljali na Hrvaško, po njega pa so prihajali posamezni odjemalci tudi sami. Kmetje so prodajali rudniku smrekov in hojev les za opore, katerega so potem rudarji sami razžagali na primerne dolžine glede na uporabo.

         

Rudnik je preskrbovala z elektriko parna turbina, ki so jo kurili s premogom. Elektrika je bila potrebna za pogon vodnih črpalk, prezračevalnih naprav in za razsvetljavo rovov. 

Med prvo vojno so bili v rudniku zaposleni Ukrajinci, ki so z družinami pribežali iz Poljske in približno eno leto stanovali v Vitanju.

 

V župnijski kroniki beremo:

1957:V Polajni niso več kopali premoga – najbrž so črni zakladi izčrpani – pač pa so začeli kopati premog poleti blizu Tiča v Zaburku, pa jih je voda ovirala, ker se je zbirala v rovu. V oktobru pa so začeli kopati premog blizu Gornjega Zazjala, tu so naleteli na iste težkoče, zopet se začela nabirati voda . Ne vem (g. župnik – pisec kronike), kako bo šlo to delo od rok.

1959:Premog kopajo samo v Ljubnici, enkrat na enem, drugič na drugem kraju

1960:Po par letnem delu v premogovniku blizu Tiča so z delom prenehali zaradi težkega dela pri izkopavanju, izkopali so mnogo premoga. V Ljubnici so že prej ustavili delo. Pri raziskovanju terena drugod niso zasledili premoga. Tako bodo nekateri delavci ob zaslužek.